Obveščevalno-varnostna zaščita pohoda 14. divizije NOV in PO Slovenije na Štajersko

Na velikem ljudskem zborovanju 27. aprila 1969 v Velenju je maršal Tito o pohodu 14. divizije rekel: »Ob tej priložnosti bi rad izrazil svojo velo hvaležnost preživelim borcem in jim čestital za njihov herojski boj, zaradi katerega je 14. divizija postala ena od najslavnejših enot naše NOB. Borci 14. divizije so prehodili herojsko pot, dolgo 500 kilometrov, pot, ki je prepojena s krvjo najboljših slovenskih sinov in hčera, ki so veliko prispevali ne le k osvoboditvi Slovenije, ampak naše celotne domovine.«

In naprej: »K uspehu niso pripomogli le tisti, ki so nosili puške in mitraljeze, ampak vsi tisti, ki so nas hranili in nam dajali poslednje skorje kruha, da smo se lahko borili. Torej je bil zaslužen ves narod, da je bila naša borba zmagovita« .

Ta izjemno visoka ocena vrhovnega poveljnika o 14. diviziji nas obvezuje, da s posebno pozornostjo in odgovornostjo vsestransko preučimo zgodovinski pohod na Štajersko v začetku leta 1944. Pri tem ne smemo pozabiti, da je 14. divizija z junaštvom brez primere in z velikanskimi žrtvami uspešno opravila zastavljeno nalogo – nadaljnje razširjanje NOB na Štajerskem! Obenem je potrdila pravo vrednost slovenskega vojaka – partizana in partizanskih poveljnikov.

Ko danes v bogati zakladnici NOB in tako tudi pohoda 14. divizije iščemo operativne in taktične izkušnje, se moramo zaradi zgodovinske resnice nujno otresti subjektivizma – ta je delno značilen za »lokalne« zgodovinarje in v veliki meri razumljiv za udeležence NOB in pri preučevanju teh dogodkov iz primerne časovne oddaljenosti moramo biti tudi bolj kritični.

Ogrodje tega spisa je seminarska naloga v Šoli ljudske obrambe (1980), na katedri vojaške zgodovine (odlično ocenjena), v kateri sem skušal »dokazati« do tedaj skoraj prepovedano temo, da je v 14. diviziji obstajala nemška agentura! Po petnajstih letih sem zaprašeno nalogo sicer dopolnil, toda še vedno manjkajo podatki iz zaupnih partizanskih in arhivov nemških obveščevalnih in protiobveščevalnih služb (gestapo-politična policija, Abwehr – vojaška obveščevalna služba in SD – varnostna služba v tujini), ki so zvečine v ameriških in ruskih rokah. Zato gre le za skico varnostne študije.

Vedno sem se držal znanega reka, naj čevlje sodi le kopitar! Ko sem namreč prebiral vojaško-zgodovinsko študijo partizanskega poveljnika Lada Ambrožiča – Novljana, zlasti pa nekatere varnostne ocene in zaključke v knjigi Pohod štirinajste, sem se zaradi štajerskega lokal-patriotizma in predvsem kot dolgoletni pripadnik vojaške varnostne službe čutil, brez lažne skromnosti, strokovno dovolj podkovanega, da se lotim kritične obravnave tega »prepovedanega« problema.

Osnovni cilj tega spisa je torej odgovor na vprašanje, ali je bil pohod 14. divizije na Štajersko obveščevalno-varnostno dovolj temeljito pripravljen, in s tem povezano, ali so bili Nemci presenečeni nad njenim prihodom. Tak cilj je upravičen tudi zato, ker je bil dejanski cilj pohoda 14. divizije, da z obhodnim oziroma demonstrativnim pohodom čez Hrvaško nenadoma vpade v vzhodni del Štajerske in tako Nemce preseneti, ker so ti tako vpade pričakovali čez reko Savo!

Preberite si celoten prispevek.
Strani so avtorsko zaščitene © 2014 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Uporaba vsebin v kakršnekoli namene je dovoljena le s pisnim soglasjem lastnika domene.

Izdelava: Kupi.si